Osebna izpoved po resničnih dogodkih. Žiga Birsa, 3.10.2015, …
Tragična smrt moje prvorojenke Lucije in to, da sem nespretno oporekal temu, da njeno truplo odpeljejo na obdukcijo, čeprav smo se želeli od nje (ko je bila še v enem kosu) v svojem času posloviti, sta za rezultat manifestirala sodni proces, ki naju – starša bremeni povzročitve smrti lastnemu otroku in nama grozi z zaporno kaznijo 1.5 let, čeprav sodni proces še ni zaključen. Slovenija! … A je lahko še huje?
Vse, kar sva povedala na policiji, na sodišču, vse, kar sva dobrega naredila, je bilo obrnjeno proti nama. Vse informacije, ki so bile predstavljene javnosti so bile izvzete iz konteksta in predelane. Najina imena in fotografije so bile nedovoljeno objavljene. Poročanje ni bilo objektivno. Dokazno gradivo si poišči med obsežnim naborom člankov na internetu ali v časopisih.
Živela in delovala sva po svojih najboljših močeh, bala sva se za otroka in rada jo imava, neizmerno. Še vedno trpiva ob izgubi, zelo nama je žal, da je ni več med nami, pogrešava jo. Še vedno živiva in delujeva po svojih najboljših močeh, kljub vsemu, kar se nama je zgodilo tudi po tem, ne dvomiva v ljubezen do najinih otrok. Ljubezen prenašava v stvarnost, kolikor se da. Verjameva, da tako deluje vsak pošten človek, po svojih najboljših močeh.
Naša družina je bila, v zelo občutljivem obdobju po rojstvu prvega otroka, pod takim stresom, da ga ni preživel najšibkejši člen. K temu stresu je prispevalo veliko različnih okoliščin, bakterij in ljudi – vsak od njih se verjetno zaveda svojega doprinosa, nekateri se ga pa še bodo. To, kar se je zgodilo potem, je dodatna tragedija, ki so jo prispevali ljudje, ki jih ni bilo zraven, da bi našo nesrečo lahko preprečili. Oni si vse razlagajo po svoje (ne glede na to, kaj pravimo mi), ampak glede na to, kaj so slišali od drugih in glede na to, kaj si mislijo o nas, ki nas sploh ne poznajo.
Cel čas se najbolj bojiva za najinega drugega otroka, od katerega naju hoče sodišče načrtno odtujiti za čas prestajanja kazni, ki naj bi jo morala midva, kot starša odslužit v zameno za to, ker nama je umrl najin prvi otrok. Jst ne vidim logike. Kot da morava po vsem skupaj še dodatno trpet, pa tudi najin otrok bo tukaj kaznovan. Sodišče zahteva, da greva v zapor. Zato, da se otroku najde primerno zamenjavo, sva pa (po njihovo!) spet midva odgovorna, čeprav nas oni silijo v spremembo – zato jaz razumem, da je odgovornost popolnoma njihova. Takšna je naša realnost. Pa še hujša.
Najprej nama v težkih okoliščinah umre ljubo dete, pride mrliška oglednica in hoče truplo kar čez dve uri odpeljat na obdukcijo. Glede tega sva imela pomisleke, saj nisva želela, da Lucijini organi potujejo okrog, obducentki oglednici sva navedla vse razloge, zakaj želiva, da počaka vsaj čez noč, pa je vztrajala in potem poklicala policijo, ki ji je pomagala doseči, da je truplo odvzela, v imenu zakona, brez sodnega naloga, brez ičega. Ko kličeš policijo, jim moraš o zločinu, ki ga prijavljaš vsaj približno povedat in jih prepričat v to, da je to to. Oni vse to zapišejo in ukrepajo naprej. Zaenkrat še ne vem, kaj vse jim je natvezila, delam pa na tem, da bi izvedel – pet let prepozno. Vem, da je v hiši zavohala kadila in ji to ni bilo pogodu. Še vedno komaj diham, ko se spomnim tega sranja. Prišli so policaji ob desetih zvečer in zahtevali truplo, naju, šokirana starša, začeli zasliševati, kot kriminalca, in potem so naju še ovadili na tožilstvo, ki nas je na sodišču na vsak način skušalo obsoditi vsaj nečesa oz. kar več stvari hkrati, za vsak slučaj. Najprej je bilo to veganstvo, na katerega so bili alergični predvsem policisti, potem so ugotovili, da ni veganstvo, a naju vseeno imenovali “veganska starša”, kot da je to, kar ješ, neka religija, potem to postane malomarnost, kot da nama je malo mar za lastnega otroka, potem še zanemarjanje in surovo ravnanje – to so samo obtožbe, … ki nekaj pomenijo, vsaka od teh besed ima zelo močan pomen. Takšni mi nismo. To je vse izvzeto iz konteksta, samo zato, da lahko obtoževalci počnejo, kar počnejo. Kriva ovadba.
Naš odvetnik se ni glih preveč trudil, da bi ovrgel te hude obtožbe, midva pa tudi nisva vedela, v kakšno igro sva padla, čeprav se nama je kmalu začelo svitati.
Kljub temu, da sva jim velikokrat povedala resnico, ta svoj grozen konstrukt potem načrtno izpostavijo množici preko medijev in interneta, nas kažejo okrog kot trofejo, ki jo itak vsi že vnaprej obsojajo. Naše domače je sram, sploh po tem, ko so ljudje dobili servirane mojstrske članke sodniških pisunov – predvsem iz rumenega tiska -, kjer našo nesrečo senzacionalizirajo z namenom lastnega dobička in z namenom obveščat ljudi o grozotah sveta. In ljudje so reagirali, ker so bili nagovorjeni na specifičen način. In sedaj vsi vse vedo (brez, da bi kdo karkoli realnega vedel). Ko ljudje zvedo, kako mi je ime in kaj se mi je zgodilo, mi v veliko primerih samozavestno rečejo: “oo, ja ja, poznam ta primer.” – ma kurac poznaš! Pojma nimaš! Telefonček pa deluje. Časopisi veselo pišejo in vas vse, ki vsak dan zavzeto berete, ustrahujejo s tem, kakšen grozen človek sem jaz in vsi ostali, ki so omenjeni po drugih člankih. To nism jst, to je zdej že popolnoma njihova zgodba, ki nima več stika z mojo realnostjo, razen, da mi uničuje življenje na vsakem koraku. Razmišljam o tem, da bi zapustil Slovenijo, ker me je sram, da živim med tako škodoželjnimi in privoščljivimi ljudmi.
Nas in naših imen, ukradenih delčkov naše zgodbe na sodišču ne zaščitijo, čeprav so večkrat naprošeni. In z vsem tem nam zopet povzročajo še težje okoliščine, zato ker ustvarjajo mnenje, ki ni pravilno in to mnenje potem udriha najbolj po meni, ki moram vso to sranje prenašat, ker vem, kakšna je resnica. Ker sem bil tam.
V časopisih je bilo na veliko različnih škandaloznost zbujajočih načinov napisano: “Veganska starša sta umorila otroka” – kako prikladno za dražit naperjene slovenske mesojedce (veganstvo je namreč miroljubno uživanje izključno rastlinske hrane, kar pomeni, da se načrtno izogibamo financiranju pobijanja in izkoriščanja živali – in na to opozarjamo tudi družbo, ki za naš okus preveč počne). Ravno tako se vegani načrtno izogibamo pobijanju lastnih otrok – če slučajno še kdo ne ve. Smo ljudje, ki celostno spoštujemo življenje. V mislih in dejanjih.
Na sodišču sva dvakrat brezveze prosila, da naj se primer zapre za medije, ampak ne za javnost, samo za medije – ker sva takoj videla/prebrala da neobjektivno poročajo. Javnosti itak ni bilo na sojenju, je bilo zadaj veliko praznih mest. Nikogar v resnici ni brigalo, so raje brali časopise in predrabljali novice in potem srali in obsojali po internetu. M-ja od množice ni primer toliko zanimal, da bi prišel v sodno dvorano in lastnoročno poslušal (razen nekaj naših prijateljev, ki jih je skrbelo za naju). Najeti novinarji na tožilčevi strani so se pa po službeni dolžnosti razpisali in razpošiljali svoje prefinjeno diskriminatorne izdelke okrog do vseh, ki bi jih naš javni proces utegnil zanimati – iz naslanjača. S tem, ko so objavljali naša polna imena in priimke, fotografije in neresnične informacije, so zavestno kršili celo vrsto svojih novinarskih etičnih kodeksov. In so vam dali kosti za glodat. Odziv ni bil ljubek. Veliko sovražnih in naperjenih sporočil in zelo redko izrečeno sožalje, na prste ene roke jih lahko prešetejem. Zelo redki so dvomili o vsebini povedanega. Žalostno in predvsem šokantno zame. Pričakoval sem vsaj kakšen preblisk v smislu: moje sožalje, prosim ne se pustit, da vas obsojajo, zdržta, …. Tega ni blo.
Obravnave so bile torej javne in na naši javni obravnavi so sedeli osamljeni novinarji, ki so, eden celo med igranjem igric na tablici, spretno beležili vse podrobnosti procesa – in tako se igra telefonček nadaljuje. Vedeli bi radi vsi ljudje, čeprav nikogar tam ni bilo, da bi sam zase slišal. A ni to zanimivo, kako slepo se poročevalcem zaupa in verjame? In dokaze dnevno dobivam, da ljudje res verjamejo tem stvarem. Slepo verjamejo.
Novinarji so črpali iz tega, kar so slišali na sodišču – to kar so slišali je bilo že trikrat premleto. Na sodišču so slišali obtožbe, namigovanja in domneve, slišali so dvome in slišali so, kako so vse, spretno obračali proti nama – saj to počnejo – to je njihova služba. Nisva reagirala na izstopajoče izdelke rumenega tiska in na provokacije sodišča in tožilstva. Nisva imela moči sploh prispevat česarkoli v to zmedo ali se javno branit, ker sva bila šokirana, da je to sploh šlo tako daleč. Sedaj jasno vidim, da so si samo en drugemu delali delo in to počnejo še naprej, očitno. Zdej vemo vsi! In to je njihova zgodba, ne naša. Nima veze več z mano.
Sodnik nama je, preden se je začelo obravnavo snemati, (kot da to ni nič posebnega) povedal, da ne bo ugodil najini prošnji, da bi jastrebe poslali ven iz dvorane, na začetku so nas pa še nasilno pofotografirali, in to se mu je zdelo celo smešno, …. vse to je bilo izkoriščanje najinega pravnega neznanja, saj v najine prošnje nisva navedla po katerih vseh zakonih je sodišče v prekršku, če nama ne ugodi, nikomur nisva grozila in pretila, naš odvetnik pa tudi ne, je preveč spoštoval sodišče, še iz tožilskih dni. Verjela sva v to, da bodo prisluhnili resnici in pošteno presodili, pa sva ugotovila, da jih resnica sploh ne zanima. Zanima jih njihova resnica in njihova interpretacija tega, kar se je zgodilo. Nisva poznala zakonov in ustave in najinih pravic in dolžnosti. In je sodišče lepo dovolilo sebi biti v prekrških, itak se nihče ni javil, so se vsi delali, kot da je to redna praksa. Sej očitno to tudi je redna praksa. Tudi najin odvetnik je spretno izkoriščal najino pravno neznanje, tudi v drugih okoliščinah, verjetno zato, da si je zagotovil kruh. Nekaj kruha. Med drugim nama je (nalašč ali po pomoti) svetoval, da ne smeva izrecno povedat, da sva za Lucijo naredila vse, kar je bilo v najini moči, četudi je to za naju tako, ker bo zaradi tega sodišče mislilo, da sva domišljava napram medicini. Kasneje sva ugotovila, da bi naju lahko rešila le ta izjava, ki bi jo morala celo večkrat ponavljati, saj edina izkazuje najino ljubezen do otroka in to, da nama je mar za otroka.
Sem izvedel, da se na sodišču govori o tem primeru, pa da se sploh ne bi smelo, tudi, da o tem primeru govorijo na drugih sodiščih po Sloveniji, informacije uhajajo tudi iz sodišča. Zakaj je naš primer bil do te mere javen? Kdo je to sprožil in dovolil, da gre to med vse ljudi, že kar v obliki radikalno zastavljenih informacij takoj po začetku javnega postopka? Nisva dovolila, da se te informacije uporablja, kot javne. Nisva avtorizirala niti enega članka na to temo, niti nisva prispevala s kakršno koli izjavo. Niti kotrirala nisva. Vse je, kar je bilo napisanega in sporočenega, je bilo produkt drugih ljudi, ki sploh nikoli niso imeli stika z nami in našo tragedijo. Opravili so samo svoje rutinsko delo. Zelo površno ali pa načrtno in namerno v taki obliki! Od tega smo prizadeti ravno mi, ki se nam je to zgodilo, vsi ostali se pa samo naslajajo.
Zaradi generalne prevencije, tako namreč sodišče pravi temu, da te javno izpostavijo in osramotijo, potem pa te še lažje obtožijo, ker imajo podporo razjarjenega ljudstva, ki so ga sami razjarili, medtem, ko ves čas zlorabljajo proti tebi vse, kar tudi sodišče samo ve, da se ne sme, ti pa še ne veš, ker ti noben ne pove … zaradi takih in podobnih igric in zaradi tega, kar je prišlo iz telefončka in ušlo na internet in med ljudi, imam jaz že 5 let uničeno življenje, ker so mi uničili ime. In ker Slovenci verjamejo vse, kar jim napišeš u cajtng. To je res bedno! Vem, da ne drži 100%, ampak sem zaznal moteče vplive negativnega vplivanja javnega mnenja na prijatelje in družino. Zaradi časopisnih člankov, internetnih “kopipejstov”, radia, tv-ja, in načina, kako je bilo o naši nesreči poročano in govorjeno, nam ljudje že 5 let obračajo hrbte. Izgubil sem že kar nekaj priložnosti za delo ali sodelovanje, pa tudi prijateljskih in družinskih vez. Stroški, ki jih je generalna prevencija povzročila nam, naši družini in najbližjim, so že zdavnaj večkratno presegli višino zneska, ki ga zahteva sodišče še za svoje delo, z zaporno kaznijo vred, saj sva že skoraj 6 let v zaporu slovenskega sodnega sistema, ki nama je s svojim procesom najprej pomagal dokončno zrušit še ekonomsko in partnersko življenje (kot da smrt otroka ni bila dovolj), potem pa še ocenjuje razmere, ki jih je samo pomagalo poslabšati in se roga v obliki državne tožilke, ki ji je žal, da niso stvari bile še veliko hujše, kot sicer in še s pomočjo njenega bivšega sodelavca, našega odvetnika, s katerim sta dobro sodelovala v našem procesu, in bila oba plačana tudi od sodišča, verjetno so se skupaj dogovorili, da bodo potopili našo ladjo.
Zdaj smo podmornica.
Atomska podmornica!
Pri tej priči želiva prenehati s sodelovanjem z državo Slovenijo oziroma z ljudmi, ki se izdajajo za glas ljudstva, v tem primeru, saj do sedaj nismo prišli nikamor, niti korak bližje resnici. Zadeva traja že dobrih 5 let, pomagali nama niso nič, širši družbi tudi ne, škodovali so nam pa zelo in namerno, in še načrtno in povrhu vsega skupaj še zavestno in protipravno, protiustavno – in ljudje so bili na račun tega samo vznemirjeni in razdraženi. Sami so storili točno to, česar naju obtožujejo. Nihče pa v resnici ne ve, kaj se nama je zgodilo. Umrl nama je otrok, ker nisva bila pozorna na prave stvari, ravno zaradi zunanjih distrakcij, točno zaradi takih, kot je TALE. Z vso možno ljubeznijo se je to zgodilo. Vsi ljudje, ki so se nasilno vmešali v najino tragedijo, so nas pa naknadno še dobesedno izkoristili za to, da so se z nami ukvarjali in bili plačani z denarjem za to, pa da so pokradli ključne informacije in jih potem za denar predvajali kot senzacije. Veliko število ljudi služi na račun naše nesreče. Ali je to prav ali ne, o tem ne bom. Me pa žalosti, da je tako.
Ves ta sodni proces vidim, kot skupen izdelek uradnih oseb, za katere si upam trditi, da vsaka izmed njih dela po uradni dolžnosti, po svojih najboljših močeh in v najboljši veri, tudi po zakonu in Ustavi in nevempočemševse, … vendar je rezultat, skupno delo vseh, vseeno katastrofalen, zato želim, da se ta postopek izniči. Čimprej, preden povzroči še več škode.
Če bomo zgodbo vlekli še naprej, potem nujno potrebujeva dodatno zalogo finančnih sredstev. Predlagam, da jih povzročitelji stresa in tisti, ki želijo, da se cirkuška predstava nadaljuje, nakažejo na moj trr, v nasprotnem primeru pa zapuščam prizorišče. Hvala. Številka tekočega računa: SI56 2420 1100 6932 533
Račun spremljam že tri mesece in do sedaj ni bil nakazan niti en evro za pomoč meni v boju z “državo”. A potem naj odneham?
Ti povem še, kakšno je stanje na dan 3.10.2015? Kot vidiš, sem se odločil, da objavim vse. Opravljam očetovske dolžnosti, dnevno. Sicer sem na socialni, trenutno ne vem, kje bi lahko zaslužu denar, ker nimam časa, ker se jebem s temi dopisi, ves ostali čas pa porabim za bit foter. Bom že sfural, vse se da. Po vsem tem, kar se mi je zgodilo, je vse možno. Pomagam vsakomur, če mu le lahko. Z otrokom se igram, koliko je to mogoče. Sem avtor nekaterih človekoljubnih družbeno angažiranih projektov, vendar so v fazi zagona in trenutno ne prinašajo dobička, kvečjemu zahtevajo investicije. Utrujen sem. Policija me išče na znanih naslovih, iščejo me pa zato, ker 18.8.2015 nisem šel v zapor, ker nisem vedel, da sploh naj bi moral it v zapor. 6.8. so mi namreč iz okrožnega sodišča v Ljubljani poslali dopis, kjer so ugodili moji prošnji za podaljašanje prostosti in mi za tri mesece podaljšali začetek roka za prestajanje kazni (iz 18.5. na 18.8.). Za ta dopis so potrebovali več kot tri mesece. Poslali so mi ga zadnji hip, vsak si lahko sam izračuna, kdaj sem dobil pošto v kaslc. Hotu sm samo povedat, kako so me prelisičili s tem pošiljanjem pošte zadnji čas, plus, da delajo na tem, da me spravijo v zapor, kljub temu, da smo praktično sredi procesa. Prošnja za odmik prestajanja kazni je poslana včeraj. Razlogi so, da sodba še ni zaključena, torej pravnomočna, saj so na vrhovnem sodišču vložena izredna pravna sredstva, ter starševske obveznosti, ki jih namesto mene trenutno ni pripravljen opravljati nihče drug ter seveda ustavne pravice do poštenega sojenja in vse ostalo. Ostajam na prostosti, imam veliko razlogov, tudi pravnih, da je prav tako.
Tudi ljudje na okrožnem sodišču so bili obveščeni o naših vloženih izrednih pravnih sredstvih, se pravi se zavedajo, da je primer v teku, vendar vseeno hočejo izvršit kazen in pobrat denar, ki ga ni. Z bivšo partnerko in otrokom potrebujemo zaščito pred nadaljnjimi intervencijami, da lahko sploh začnemo normalno živet, in da je naše življenje čim manj stresno in nedotaknjeno s strani “uradnih oseb” in novinarjev, ki nam načrtno povzročajo škodo. Prosili smo varuha človekovih pravic, pa nam ne more pomagat.
14. 1. 2016 so Martino policisti proti njeni volji odpeljali v zapor, in tako naši družini povzročili še dodatne neugodnosti in tudi stroške.
Če ima kdo uvide v to, kaj vse bi lahko še v tem trenutku naredili, da lahko gremo v smeri čimprejšnje popolne razrešitve zgoraj navedenega primera, naj mi narekuje, naj mi reče, naj se prosim javi, naj mu bo dano, da razume in da reče, da vidi rešitve. Tisti, ki bi mi radi predlagali, da naj grem v zapor, pa to prosim obdržite zase. Hvala.
Vsi, ki bi radi ta tekst delili naprej, ste naprošeni, da ga. Upam in želim, da v dobre namene in v dobri veri za vse ljudi, ki so vpleteni v to kolobocijo, predvsem z namenom, da tapravi ljudje vidijo, vidite, vidiš, kaj se dogaja v ozadju senzacionalnih novic in kako te zjebejo v Sloveniji. Pa da tisti, ki so bili zavedeni s strani medijev dojamejo resnico. Tisti, ki želijo objavljati samo dele tega dokumenta, so naprošeni, da me zaprosijo za dovoljenje in avtorizacijo svojih objav.
Pri pisanju zgornjega teksta sem navajal dejstva iz okoliščin, v katerih sem se znašel. Imen v proces vpletenih ljudi nisem navajal, ker nikomur ne priželim podobne izkušnje, kot sem jo doživel sam, ve pa vsak zase, v to sem prepričan in hočem, da VSAK SAM ZASE DOBRO VE, s čim je prispeval v to sranje. Hočem, da vsak, ki je to prebral, izve, kaj vse ljudje počnejo v imenu ljudstva, se pravi v tvojem in v vašem imenu.
Lahko se me kontaktira na mail: ziga.birsa@gmail.com
Na razrešitev.
Lep dan ti želim še naprej.
3.10.2015; 12.1.2016; 3.2.2016
Žiga Birsa